Čaj z univerzalno govorico že dobro tisočletje povezuje ljudi in kulture po vsem svetu. Pitje čaja je doseglo svoj vrh na Kitajskem in Japonskem, kjer se je v stoletjih iz preprostega pitja čaja razvila samostojna čajna kultura, oz. čajni obred (cha-no-yu).

Prihod čaja s Kitajske na Japonsko

Čajevec najverjetneje izvira iz toplega, hribovitega področja južne Azije, odkoder so ga prinesli na Kitajsko. Napitek iz čajnih listov so sprva cenili kot zdravilo, v času dinastije Tang (618-907) pa so ga začeli ceniti tudi zaradi okusa. V 8. stoletju je kitajski učenjak in visoki uradnik Lu Yu (?-786) napisal obsežno delo z naslovom Chajing , ki velja za prvo in temeljno delo o čaju v katerem so opisani izvor čaja, orodje, metode pridelave in našteva regije, kjer uspeva. Obravnava tudi pripravo čaja, uporabo in predstavi tudi bonton o pitju čaja.

Šele v času dinastije Song (1127-1280) so zelene liste poparili, posušili in zmleli v prah.

Kitajci so čaj stisnili in ga hranili posušenega v ploščice. Za pripravo so odluščili posamezne liste in jih zmešali z drugimi sestavinami, kot npr. s soljo ali ingverjem. Šele v času dinastije Song (1127-1280) so zelene liste poparili, posušili in zmleli v prah. Tako pripravljeni čajni prah so uporabljali večinoma po templjih.

Zgodaj v 9. stoletju je čaj prvič prišel na japonski dvor, kamor ga je prinesel Kukai (774-835), prelat ene od vej budizma. Vse do 12. stoletja so čaj uživali v zaprtem krogu dvornega plemstva in budističnih obredov. V 12. stoletju pa je menih Eisai (1141-1215),  zaslužen za razvoj zen budizma na Japonskem, s študija na Kitajskem prinesel domov čajna semena in jih zasadil po hribovju v okolici Kyota. O opaženih blagodejnih učinkih čaja na dobro telesno počutje in duhovno zbranost je napisal knjigo (Kissa Yojoki), ki jo je, skupaj s čajnim prahom, podaril šogunu Minamotu Sanetomu (1190-1219). Budistični menihi so sprejeli čaj, saj jim je povečeval vzdržljivost in osredotočenost v duhovnih praksah, obenem pa so ga začeli uporabljati, drugače kot na Kitajskem, tudi kot način za širitev zen budizma v družbi. Eden izmed Eisaievih najuspešnejših učencev, Dogen, prelat Soto zen budizma (1200-1253), je prinesel s Kitajskega tudi številne pripomočke in pripravil prva navodila za pripravo čajnega obreda v okviru dnevnih aktivnosti v Eiheiji templju, ki ga je vodil.

Budistični menihi so sprejeli čaj, saj jim je povečeval vzdržljivost in osredotočenost v duhovnih praksah.

Razcvet kulture in kulture pitja čaja

Tudi izven dvora in budističnih svetišč si je čaj hitro utrl pot in postal prestižna dobrina tudi v bojevniškem razredu oz. med samuraji. Na razkošnih zabavah so prirejali tekmovanja v pokušini in prepoznavanju različnih sort čaja z nagradami za zmagovalce. Temu je navadno sledilo branje poezije, sestavljanje verzov in zabava. Čaj so pripravljali na vse bolj zapleten in dovršen način in pri tem uporabljali vse številčnejše in tudi vse dragocenejše pripomočke, ki so jih za posamezne prestižne zabave pripeljali s Kitajske, saj takrat na Japonskem še ni bilo na voljo tako prefinjeno izdelanih čajnih pripomočkov. V obdobju Muromatchi (1336-1573) je čaj postal del elegantnih druženj, v katerih so zametki tradicionalne japonske kulture, kot jo poznamo danes.

Čaj si je hitro utrl pot tudi izven dvora in budističnih svetišč in postal prestižna dobrina tudi v bojevniškem razredu oz. med samuraji.

Iz teh zabav in družabnih srečanj s pripravo čaja izvirajo elementi, ki so v estetsko dovršeni, minimizirani in prečiščeni obliki, še danes del čajnega obreda – iz razkošnega sprejema je nastal lahek obed, ki mu sledi čaj, umetelne cvetlične aranžmaje je nadomestila skromna, a estetsko dovršena kombinacija enega samega ali več cvetov ali zelenja (chabana) in v stenski niši (tokonoma) visi le še en zapis z izbranim besedilom.

Murata Juko  in wabi koncept čajnega obreda

Konec 15. stoletja je Murata Juko (1422-1503), ki je dobro poznal razkošni čajni obred na dvoru šoguna Ashikage, vstopil v budistični red in kot duhovnik študiral zen pri slovitem budističnem duhovniku Ikkyu (1394-1481), ki je tudi sam poznal elemente kitajske in korejske priprave čaja in je spodbudil Murata Juko, da je prelomil z dotedanjo tradicijo in utemeljil koncept, ki presega dotedanjo uporabo čaja kot zdravilo, poživilo in zabavo in v duhu zen budizma prenaša dojemanje in namen pitja čaja na duhovno sfero. Tako je namesto v razkošju zlatih čajnih soban in elegantnih kitajskih pripomočkov, čaj raje pripravil v majhni, skromni, s slamo kriti koči in le z najnujnejšimi pripomočki, ki so bili velikokrat izdelani na domačih tleh in na videz manj popolni od bleščečih izdelkov s Kitajskega. Iz načina priprave, kjer je bila pozornost usmerjena v pripomočke, oblikovane po najvišjih estetskih merilih, se je rodil čajni obred, ki je začel razvijati svojo lastno estetiko in odkrivanje lepote v nepopolnem. V nasprotju s »sabi« principom, ki je posvečal vso pozornost bleščeči in bučni zunanjosti, se »wabi« princip usmerja v notranje, duhovno doživljanje v miru, sproščenosti in tišini.

V nasprotju s »sabi« principom, ki je posvečal vso pozornost bleščeči in bučni zunanjosti, se »wabi« princip usmerja v notranje, duhovno doživljanje v miru, sproščenosti in tišini.

Takeno Joo in koncept »ichi-go ichi-e«

Ta koncept je še izpopolnil Takeno Joo (1504-1555), sin bogatega trgovca iz pristaniškega mesta Sakai pri Osaki, preko katerega je potekalo trgovanje s Kitajsko in kjer je bilo zato naprodaj obilo umetniških predmetov in pripomočkov za pripravo čaja. V tem času je se je pitje čaja udomačilo tudi med bogatimi trgovci in se, v nasprotju z zelo formalnim vzdušjem na dvoru, odvijalo v sproščenem vzdušju. Jooja je v mladih letih nadvse privlačila kultura in se je v Kyotu tudi učil poezije pri cenjenem dvornem pesniku Sanjonishiju Sanetaki. Zaradi svoje velike kulturne razgledanosti je imel Joo velik vpliv na dotedanji čajni obred in način izvedbe. Spremenil je čajni prostor (4 ½ tatamija) in pustil stene, dotedaj prevlečene z belim papirjem, iz neometane zglajene zemlje. Plemeniti les je nadomestil z bambusom in ožjo nišo za tokonomo, kot je bila v uporabi do tedaj, je okviril z naravnim lesom. Čeprav sam zelo bogat, je odklanjal bahavost in dal prednost preprostosti, tako v čajni sobi, kot pri izbiri čajnih pripomočkov. V duhu zena je v čajni obred vnesel koncept »ichi-go ichi-e«, miselnost, da je treba ceniti vsak trenutek, saj je enkraten in neponovljiv. Pot čaja, ki jo je začel Murata Shuko in jo razvil Takeno Joo, je leta kasneje še izpopolnil Joojev najbolj nadarjeni učenec Sen Rikyu, utemeljitelj japonske poti čaja Urasenke, ki deluje že 16. generacijo.

V duhu zena je v čajni obred vnesel koncept »ichi-go ichi-e«, miselnost, da je treba ceniti vsak trenutek, saj je enkraten in neponovljiv.

Sen Rikyu in prepoznavanje pomena notranje naravnanosti – od priprave čaja, do poti čaja

Sen Rikyu (1522-1591), tudi sin bogatega trgovca, ki je prav tako izhajal iz mesta Sakai, se je študiju čajnega obreda z mojstrom Joojem posvečal od 19. leta. Kot vsi veliki mojstri čajnega obreda v 15. in 16. stoletju, je tudi Rikyu študiral zen v Daitokuji templju v Kyotu in dopolnjeval pravila za izvedbo čajnega obreda s svojim doživljanjem zena. V želji po osredotočenju na wabi princip na katerem temeljijo štiri temeljna načela poti čaja (wa -harmonija, kei –spoštovanje, sei -čistost in jaku -spokojnost), je želel vsem udeležencem čajnega obreda zagotoviti enako obravnavo neglede na siceršnji položaj v družbi in jih vsakogar obravnavati kot najpomembnejšega in najbolj cenjenega gosta.

Zato je zgradil preprosto čajno kočo, do katere je vodila dolga in ovinkov polna pot skozi vrt (roji) , tlakovana z orošenimi kamni, ki je vodila tudi mimo vodnjaka, kjer je gost s sebe simbolno očistil prah s poti, a tudi s svoje notranjosti. Ko je pot končno pripeljala do čajne koče, je bilo mogoče vstopiti le skozi manj kot meter visoka vratca. Če je bil namen poti skozi vrt odložiti vsakodnevne posvetne skrbi, je bil namen sključene drže ob vstopu skozi majhna vratca, da so gostje vstopili v čajni prostor le kot preprosti ljudje in pred vrati pustili vse razlike, ki izvirajo iz siceršnjega družbenega položaja. Prav tako je moralo pred vrati ostati orožje, saj se skozi ozka vratca ni bilo mogoče splaziti s pripasanimi sabljami in meči. Tudi zato je kultura čajnega obreda kultura spoštovanja in miru.

Če je bil namen poti skozi vrt odložiti vsakodnevne posvetne skrbi, je bil namen sključene drže ob vstopu skozi majhna vratca, da so gostje vstopili v čajni prostor le kot preprosti ljudje.

Rikyu je poleg izgleda čajne koče prenovil tudi njen tloris. Najmanjša čajna soba je bila v velikosti dveh tatamijev. Glavnemu prostoru je dodal še majhen prostor, za pripravo in pomivanje pripomočkov (mizuya, oz. »kuhinjo«) ter dva ločena vhoda, enega za gostitelja, ki vstopi iz mizuye in drugega za goste, ki vstopajo skozi mala vratca. Rikyu je oblikoval tudi čajne pripomočke – po njegovih smernicah je nastala čajna skodela (chawan), ročno izdelana in zato iz neenakomerno oblikovane in na poseben način žgane keramike (raku) in bambusovi pripomočki za pripravo čaja.

Sen Rikyu je svoje videnje poti čaja strnil v sedem pravil:

  • pripravi izvrstno skodelico čaja;
  • pripravi oglje, da segreje vodo;
  • razvrsti cvetje, kot raste na prostem;
  • poleti vzbudi občutek svežine, pozimi toplote;
  • vse pripravi pravočasno;
  • bodi pripravljen, če bi začelo deževati;
  • in najpomembnejše pravilo, »nakloni osebam, s katerimi se boš znašel, svojo najglobjo pozornost«.

Sedem, navidezno zelo preprostih smernic za pripravo dobre skodelice čaja, ki pa za dosledno izvajanje potrebujejo leta vaje in osredotočanja, saj je dobro pripravljena le tista skodelica čaja, v katero je gostitelj vložil vse svoje znanje o pripravi in hkrati vso svojo pozornost do gosta z zavedanjem, da je vsak trenutek en sam in neponovljiv. Če se hkrati lahko enako odzove tudi gost in z iskreno hvaležnostjo sprejme skodelico čaja kot popolno, čeprav morda ni dovršeno pripravljena, a je vanjo gostitelj vložil najbolje, kar zna in zmore, potem je čajni obred dosegel svoj smisel.

Polni čajni obred (chaji) traja več ur in je sestavljen iz lahkega obroka (kaiseki), ki mu po kratkem predahu sledijo glavna sladica (omogashi) in gosti čaj (koicha), temu pa še suha sladica (higashi) in redek čaj (usucha). Medtem ko je vzdušje med obedom sproščeno, je med pripravo gostega čaja strogo formalno in poteka v popolni tišini, ki jo prekine le formalni pogovor gostitelja in glavnega gosta. Med pripravo redkega čaja je vzdušje nekoliko manj formalno, a še vedno poteka v zbrani tišini.

Še danes velja, da čajni obred odraža trenutek, v katerem je pripravljen, duh letnega časa in priložnosti in je vsak zase, edinstven trenutek srečanja gostitelja z gosti.

Rikyujeva dediščina – čajna šola Urasenke in pot miru skozi skodelico čaja

Po Rikyujevi smrti je družinsko posestvo v Kyotu nasledil zet Shoan in za njim Rikyujev vnuk, Sen Sotan, ki je razdelil imetje med tri sinove – sprednji del posestva je nasledil Koshin Sosa, zadnji del Senso Soshitsu in del posestva ob ulici Mushakoji, Ichio Soshu. Iz načina priprave čaja, ki so ga izvajali ti trije sinovi, so se razvile tri čajne šole, ki gojijo svojo tradicijo čajne poti in priprave čaja – Omotesenke, Urasenke in Mushakojisenke. V obdobju Tokugawa (Edo obdobje, 1615-1868), so vse veje različnih čajnih tradicij odražale strogo hierarhičnost japonske družbe (čajni obredi povezani s plemstvom, s samuraji, z razredom bogatih trgovcev). Ob kolapsu fevdalnega sistema so nasledniki čajnih tradicij izgibili velik del prihodkov. V teh okoliščinah se je Ennosai, veliki čajni mojster XIII. generacije Urasenke (1872-1924) povezal s krogom poslovnežev, ki so podprli dejavnost čajne šole Urasenke. Njegov naslednik, Tantansai (1893-1964) je ustanovil zavod Urasenke Foundation, namenjen japonskim učencem poti čaja in prvič predstavil dejavnost in tradicijo čajne poti tudi na tujem. Pomembno prelomnico v delovanju Urasenke je postavil njegov naslednik, Hounsai, veliki čajni mojster XV. generacije, ki je po predaji položaja velikega čajnega mojstra sinu prevzel častni naziv Daisosho.  

Čajno tradicijo šole Urasenke in univerzalno sporočilo, ki jo prinaša, t.j. pot miru skozi skodelico čaja, je v več kot 50. letih predstavil državnikom in visokim cerkvenim dostojanstvenikom po vsem svetu, v letu 2016 tudi slovenskim. Po vsem svetu, na vseh celinah, je odprtih že več kot 100 podružnic, ki izvajajo pot čaja v skladu s tradicijo japonske šole Urasenke. Očetovo sporočilo in tradicijo poti čaja, ki izvira direktno od Sen Rikyuja, nadaljuje tudi Zabosai Sen Soshitsu XVI, ki vodi Urasenke od 22.12.2002.

Uradna spletna stran šole čaja Urasenke na sedežu Konnichian v Kyotu (v angleškem jeziku): http://www.urasenke.or.jp/texte/